Da bo naš dojenček boje spal, moramo preveriti kar nekaj zadev.
V prvi vrsti moramo poskrbeti, da bo imel naš otrok dovolj mleka čez dan – dovolj pogoste podoje (brez dodajanja večjih količin vode, čaja in zamikanja podojev do »ure za dojenje«). Sicer utegne ponoči nadoknaditi primanjkljaj.
Poskrbeti moramo, da se bo dojenček počutil varnega in bo vedno v naši bližini, tako da bo tudi on zaznaval nas, ne le mi njega, ne glede na to, ali nam ustreza skupno spanje v isti postelji ali zgolj spanje v neposredni čutni bližini.
Preverimo, ali je otrok primerno oblečen za temperaturo sobe, v kateri spi. Dojenčka enako hitro začne zebsti in mu postane vroče, kajti njegova koža še težko uravnava telesno temperaturo.
Če smo otroka uspavali v naročju in je že povsem sproščen, na božanje se ne odziva (poskusimo ga pogladiti pod bradico, po tilniku, za ušesom, po dlani), bradavica mu je pri dojenju zdrsnila iz ust in je ne išče več, verjetno trdno spi in laže ga bomo odložili, ne da bi se takoj zbudil.
Dojenčka, ki je med spanjem nemiren in velikokrat opleta, nežno zavijemo v odejico, kajti občutek suvanja ali brcanja v prazen prostor, ki ga v maternici ni poznal, ga lahko zbudi ali tudi zelo prestraši.
Bodimo prilagodljivi in hkrati preizkušajmo, kako se odziva. Dojenčki so zelo različni: nekatere je ponoči treba dvigniti, druge zibati, božati, nekatere na kratko podojiti za uspavanje, druge dlje dojiti, nekatere previti, druge pa s previjanjem, prižiganjem luči in govorjenjem povsem zdramimo.
To je nekaj malenkosti, ki prispevajo k boljšemu spancu našega dojenčka. Seveda ima vsakdo izmed nas še kako svojo navado, ki pripomore k lepemu spancu.