Mobilni telefoni

Ti miniaturni multipraktiki, ki sicer pogosto pridejo zelo prav, so najbolj krute mučilne naprave, udbovska nadzorna sredstva, lopovi, ki kradejo svobodo in mir … Res smo mazohisti zelo čudne vrste, da sploh ne znamo več živeti brez teh pojočih, fotografirajočih in vibrajočih škatlic. Še pred desetimi leti nam je šlo brez vsega tega kar dobro. Kdaj sem kakšno minuto zamudil na randi, večje škode pa ni bilo. Do svojega in tujega časa smo bili veliko bolj odgovorni. Tričetrt na deset je bilo tričetrt na deset, ne pa tako kot danes, ko ob tričetrt na deset pokličeš in sporočiš, da prideš čez pol ure. Tisti drugi, ki je lepo vzgojen in ve, kaj je točnost, pa čaka kot lipov bog.

Najhujša oblika mučenja so sms-ji. Ker sem bolj neučakane narave, bi tistemu, ki mi v petih minutah ne odgovori, najraje kamen zalučal v »šajbo«. Silim se, da ne gledam v telefon, ga za uro ali dve pustim doma, ampak v resnici ves čas mislim na tisti prekleti sms, ki je morda na poti. Če morda ne pride, se tolažim, da ga je nepričakovano posrkalo v stratosfero.

Prejšnjo soboto sem »smsnil« povabilo na kavo, pa sem od dotične osebe šele v ponedeljek dobil odgovor, da se gre čez vikend politiko dni brez telefona. Sem mislil, da bom kar iz kože skočil. Res mora biti človek jeklene volje, da cela dva dneva niti ne pogleda telefona. Meni gre mobi res močno na živce, ampak to mi gotovo ne bi uspelo. Sem pač preveč »firbčen«. Na neki nerazumljiv način sem se celo navadil, da sem pod nenehnim nadzorom. Zato tudi ko s kolesom zaidem globoko v gozd, kjer prej srečaš medveda kot človeka, vedno vzamem mobitel. Za vsak primer, če res pride medo. Izberem sicer tihi profil, ampak na svojem štoru obvezno preverim neodgovorjene klice in sem precej razočaran, če se, medtem ko jaz uživam v samoti, nihče ni spomnil name …

Iz iste kategorije:

You may also like

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *