Heraldica

Pojem heraldika skušamo prevajati z besedo grboslovje, čeprav ta izraz ne ustreza v vseh pomenih. Heraldično izrazoslovje je na splošno težko prevedljivo in tudi v največjih svetovnih jezikih neenotno. Izhaja iz starega aristokratskega normanskega jezika in je tudi v večini prevodov v sodobne svetovne jezike ostalo precej besed iz arhaičnega grboslovnega besednjaka. Grboslovje je bilo za povrh v slovensko govorečih krogih manj poznano in se zato tudi ni oblikovalo ustrezno izrazoslovje. Slovenska grboslovna literatura še ni bogata in niso izdelani splošno privzeti standardi.

Grboslovje je v svoji temeljni definiciji vse tisto, kar je vsebovano v dolžnostih heralda. Za heralda nimamo ustrezne slovenske besede. Njegovo funkcijo lahko samo opišemo, pa še to ne z enim stavkom. Najkrajše bi ga imenovali poznavalec grbov, opravljal pa je tudi druge naloge, največ tiste, ki so bile povezane z vojnimi operacijami, v miru pa s srednjeveškimi viteškimi prireditvami, zlasti turnirji, na katerih je nastopal kot glasnik, napovedovalec, obredni mojster, nadzornik in razsodnik.

Znano je, da so tudi na področju današnje Slovenije prirejali viteške turnirje, torej smo gotovo morali imeti tudi heralde. Kakih bogatih zgodovinski pričevanj o tem pa, kolikor vem, ni. Dežela Kranjska se sicer lahko ponaša z vsaj enim ‘olimpijskim zmagovalcem) svojega časa. Turnirski uspehi Gašperja Lambergarja z gradu Kamen nad Begunjami, kar je opisal Dušan Kos v Turnirski knjigi Gašperja Lambergarja.

Izvirna raba grbov kot identifikacija na bojnem polju je že davno preteklost. Grbi pa so ostali. Uporaba se je celo razmahnila nad prvotno. V različnih krajih in časih so se spreminjale tudi navade in pravila, ki so urejala izbiro, oblikovanje in uporabo grbov. Dandanes z besedo heraldika največkrat razumemo znanstveno disciplino, uvrščena je med pomožne zgodovinske vede, podobno kot npr. vede o listinah, pečatih, rodovnikih…

Grbovni ščit

Bistvo grba je podoba na ščitu. Zlasti plemiški grbi so grbovni podobi dodajali še druge pritikline. Oglejmo si jih na primeru grbovne podobe Janeza Vajkarda Valvazorja. Trak z mottom je dodan za potrebe razlage, saj ga original nima.

Perjanica

To je tisto, kar je v grbovnem okrasju nad čelado. To je po pravilu dominantni simbol grba, lahko bi rekli grbovni ponos. V Valvasorjevem grbu je to črni orel z razprtimi krili (eagle Sable displayed) postavljen na zlato krono (coronet Or). Za primerjavo iz karantanske zgodovine lahko omenimo perjanico Leopolda VI. Bamberškega v obliki pavjih peres, ki se kasneje pojavijo v pečatu Ulrika III. Koroškega.

Čelada, ogrinjalo in svitek/krona

Borbeni ali turnirski izvor grbov se odraža v grbovnem okrasju. To so predvsem čelade različnih oblik, nad njimi in okrog njih pa se vije stilizirano perje, šali, ogrinjala ali trakovi. Podrobnosti v kronah in čeladah večinoma izražajo rang nosilca.

Deviza

Grbe pogosto spremlja tudi motto na traku, ki se navadno vije pod grbom, bolj poredko nad njim. Motto je po pravilu kratko latinsko besedilo, ki izraža moralna načela nosilca.

Ščit

Prvotni grbi so nastali iz poslikanih ščitov. ščiti so še danes ostali nosilci grbovne podobe. Opušča se grbovno okrasje, ščiti pa ostajajo. Oblike ščitov so bile v različnih obdobjih in področjih bolj ali manj različne.

Podporniki in podlaga

V srednjem veku in v nekaterih kulturah so grbom in okrasju dodajali še podpornike in podlago. To so bile navadno človeški ali živalski liki, pogosto fantazijski ali eksotični. Taki dodatki so še danes prepuščeni okusu naročnika in oblikovalca.

Continue Reading